Povešava japonska sofora je zaradi posebne krošnje najlepša, kadar je posajena premišljeno in dovolj prostorno. Pri sajenju ni pomembna le velikost sadilne jame, temveč tudi višina cepljenega mesta, odcednost tal in zaščita mlade rastline. Razmnoževanje je pri tej obliki zahtevnejše, ker se okrasna povešava lastnost zanesljivo ohrani predvsem s cepljenjem. Zato je za večino vrtov najboljša izbira kakovostna sadika iz drevesnice, ki ima dobro razvit koreninski sistem in pravilno oblikovano krošnjo.

Priprava tal in izbor sadike

Kakovostna sadika je temelj uspešnega sajenja. Izbrati je treba drevo z ravnim deblom, zdravim mestom cepljenja in enakomerno razporejenimi povešenimi poganjki. Koreninska gruda mora biti čvrsta, vlažna in brez neprijetnega vonja. Sadike z izsušenimi koreninami ali poškodovano skorjo se po sajenju slabše vraščajo.

Pred sajenjem je treba oceniti tla na izbranem mestu. Če so tla težka in mokra, je treba izboljšati odcednost. Če so zelo revna in suha, je treba dodati zrel kompost in organsko snov. Cilj ni ustvariti prebogate sadilne jame, temveč izboljšati širše območje, v katerem se bodo razvijale korenine.

Sadilna jama naj bo širša od koreninske grude, vendar ne pretirano globoka. Korenine se najlažje širijo v rahla tla ob straneh jame. Dno jame naj ostane stabilno, da se sadika po sajenju ne pogrezne. Pogrezanje je problematično, ker lahko koreninski vrat pride prenizko in ostane v preveč vlažnem okolju.

Pred sajenjem je koristno koreninsko grudo temeljito namočiti. Rastlina se tako lažje spopade s presaditvenim stresom. Pri sadikah v loncu je treba rahlo razrahljati korenine, če so močno krožile ob robu posode. S tem spodbudimo rast korenin navzven v okoliška tla.

Pravilen postopek sajenja

Najprimernejši čas za sajenje je jesen ali zgodnja pomlad. Jesensko sajenje je dobro tam, kjer zime niso preostre in tla ne zastajajo z vodo. Spomladansko sajenje je varnejše na hladnejših območjih ali pri težjih tleh. V obeh primerih je pomembno, da rastlina ni posajena med vročino, sušo ali zmrzaljo.

Sadiko je treba postaviti tako, da je koreninski vrat v ravni okoliških tal. Mesto cepljenja mora ostati jasno nad tlemi. Če je cepljeno mesto prekrito z zemljo ali zastirko, se lahko pojavijo neželeni poganjki in težave s skorjo. Pravilna višina sajenja je ena najpomembnejših podrobnosti pri tej rastlini.

Jamo zasujemo z rahlo zemljo, ki ji lahko dodamo kompost, vendar brez pretiravanja. Zemljo med zasipanjem rahlo potlačimo, da ne ostanejo večji zračni žepi. Po sajenju oblikujemo zalivalni rob, ki pomaga zadržati vodo ob prvem zalivanju. Nato drevo temeljito zalijemo, da se zemlja dobro usede okoli korenin.

Mlado drevo je priporočljivo opreti s kolom, zlasti na vetrovnih mestih. Opora naj stabilizira koreninsko grudo, ne pa togo veže debla po vsej višini. Vez naj bo mehka in dovolj ohlapna, da ne poškoduje skorje. Po enem do dveh letih, ko se drevo ukorenini, je oporo običajno mogoče odstraniti.

Razmnoževanje in ohranjanje povešave oblike

Povešava japonska sofora se v vrtni praksi najpogosteje razmnožuje s cepljenjem. Ta način omogoča, da se ohrani značilna padajoča rast krošnje. Semensko razmnoževanje pri okrasni povešavi obliki ni zanesljivo, ker potomci pogosto ne ponovijo lastnosti matične rastline. Zato seme ni primerna pot, kadar želimo enako obliko.

Cepljenje zahteva ustrezno podlago, zdrave cepiče in dobro poznavanje tehnike. Običajno ga izvajajo drevesnice, ker je uspeh odvisen od natančnosti in časa izvedbe. Pomembna je tudi višina cepljenja, saj ta določa začetno višino povešave krošnje. Pri nižjem cepljenju nastane nižja, bolj skulpturalna rastlina, pri višjem pa izrazitejše drevesce.

Razmnoževanje s potaknjenci je pri tej rastlini nezanesljivo. Lesnati potaknjenci se težko ukoreninijo, uspeh pa je pogosto nizek tudi v nadzorovanih razmerah. Tudi če se potaknjenec ukorenini, rast morda ne bo tako stabilna kot pri cepljeni sadiki. Zato se ta metoda v domačem vrtnarjenju redko uporablja.

Pri že posajenem drevesu je treba redno odstranjevati poganjke iz podlage. Ti poganjki ne pripadajo povešavi okrasni obliki in lahko rastejo pokončno ter bujno. Če jih pustimo, porabljajo hranila in kvarijo obliko rastline. Najbolje jih je odstraniti takoj, ko jih opazimo.

Nega po sajenju

Prvo leto po sajenju je odločilno za uspešno vraščanje. Tla morajo biti enakomerno vlažna, vendar ne razmočena. Zalivanje naj bo temeljito, da voda doseže celotno koreninsko grudo. Površinsko škropljenje nima velike vrednosti, ker ne spodbuja globljega razvoja korenin.

Po sajenju je priporočljiva zastirka iz organskega materiala. Ta zmanjša izhlapevanje, omeji plevel in varuje tla pred pregrevanjem. Zastirka ne sme ležati neposredno ob deblu, ker lahko zadržuje preveč vlage. Okrog debla naj ostane nekaj centimetrov prostega prostora.

V prvem letu se izogibamo močnemu gnojenju. Rastlina mora najprej razviti korenine, ne pa pretirano bujnih poganjkov. Zrel kompost v zmerni količini je dovolj, če so tla povprečna. Močna mineralna gnojila lahko povzročijo mehko rast, ki je manj odporna.

Oblikovanje krošnje po sajenju naj bo zelo zadržano. Odstranimo le poškodovane, suhe ali očitno napačno usmerjene poganjke. Povešava oblika se razvija postopno, zato ni dobro prehitro popravljati vsake veje. Drevesu je treba dati čas, da pokaže naravno rastno smer.