Lepi žafran se najuspešneje uveljavi, kadar so gomolji posajeni v primernem času, na pravo globino in v dobro pripravljena tla. Ker cveti jeseni, je čas sajenja nekoliko drugačen kot pri številnih spomladanskih čebulnicah. Za bogato cvetenje je pomembno, da se gomolji pred prvo aktivno rastjo dobro ukoreninijo. Premišljeno sajenje omogoči, da rastline več let ostanejo na istem mestu in se postopoma razširijo v naravne skupine.

Izbira in priprava gomoljev

Pri nakupu gomoljev je treba izbrati čvrste, zdrave in nepoškodovane primerke. Mehki, plesnivi ali izsušeni gomolji pogosto slabo odženejo ali sploh ne zacvetijo. Kakovosten sadilni material je osnova za močno rast in zanesljivo cvetenje. Pri redkejših jesenskih vrstah je še posebej pomembno, da gomolji niso predolgo skladiščeni v neprimernih razmerah.

Pred sajenjem gomoljev ni treba namakati, razen če so rahlo presušeni. Tudi takrat mora biti namakanje kratko in previdno, da se ne spodbudi gnitje. Bolje je poskrbeti za rahlo vlažna, dobro pripravljena tla. Gomolj se nato sam postopoma aktivira, ko zazna ustrezne razmere.

Sadilni prostor je treba očistiti trajnih plevelov. Pleveli tekmujejo za vodo, prostor in hranila, hkrati pa otežujejo poznejše vzdrževanje. Ker gomolje po sajenju običajno pustimo več let pri miru, je začetna priprava še pomembnejša. Največ težav povzročajo koreninski pleveli, ki jih je pozneje težko odstraniti brez poškodb gomoljev.

Tla pred sajenjem prerahljamo in po potrebi izboljšamo njihovo odcednost. Pri težkih tleh dodamo mineralni material, kot sta pesek ali droben prod. Pri zelo revnih peščenih tleh dodamo malo zrelega komposta. Cilj je ustvariti stabilno, zračno in zmerno hranljivo okolje, v katerem gomolji ne bodo izpostavljeni zastajanju vode.

Pravi čas in tehnika sajenja

Lepi žafran sadimo pozno poleti ali zelo zgodaj jeseni. Gomolji morajo imeti dovolj časa, da se pred cvetenjem ukoreninijo. Če jih posadimo prepozno, lahko cvetijo slabše ali šele naslednjo sezono pokažejo poln učinek. Najboljši čas je takrat, ko se poletna vročina začne umirjati, tla pa so še topla.

Globina sajenja je običajno približno dva- do trikratnik višine gomolja. V lažjih tleh jih lahko posadimo nekoliko globlje, v težjih pa nekoliko plitveje. Preplitvo sajenje poveča nevarnost izsuševanja in mehanskih poškodb. Pregloboko sajenje pa lahko oslabi cvetenje, ker rastlina porabi več energije za prebijanje na površje.

Razdalja med gomolji naj bo dovolj velika, da imajo prostor za razraščanje. V okrasnih skupinah je lepo saditi več gomoljev skupaj, vendar ne pretesno. Naraven videz dosežemo tako, da gomoljev ne razporedimo v popolnoma ravne vrste. Bolj prepričljivo delujejo manjše skupine z rahlo neenakomernimi razmiki.

Po sajenju zemljo nežno utrdimo, da gomolj dobi dober stik s tlemi. Če je zemlja suha, jo rahlo zalijemo. Zalivanje mora biti zmerno, saj preveč vode v tej fazi poveča tveganje za gnitje. Nato rastišče pustimo pri miru in spremljamo pojav prvih poganjkov ali cvetnih popkov.

Razmnoževanje z delitvijo

Najzanesljivejši način razmnoževanja lepega žafrana je delitev gomoljev. Matični gomolj sčasoma tvori manjše stranske gomolje, ki jih lahko ločimo in posadimo drugam. Ta postopek je najbolj primeren v obdobju mirovanja, ko so nadzemni deli že popolnoma suhi. Takrat je najmanj možnosti, da bi poškodovali aktivno rastoče korenine ali liste.

Gomolje izkopljemo previdno z vilami ali ozko lopatico. Orodja ne potisnemo tik ob rastlino, ker so gomolji lahko širše razporejeni, kot kažejo posušeni listi. Zemljo nežno otresemo in pregledamo zdravstveno stanje sadilnega materiala. Poškodovane, mehke ali sumljivo obarvane gomolje zavržemo.

Manjše gomolje posadimo na pripravljeno mesto z enako skrbjo kot večje. V prvem letu morda ne bodo vsi cveteli, ker morajo pridobiti dovolj zalog. To je normalen del razvoja in ne znak neuspeha. Ob dobrih razmerah se v naslednjih sezonah okrepijo in začnejo redno cveteti.

Delitve ne izvajamo prepogosto. Če rastline dobro cvetijo in imajo dovolj prostora, jih pustimo nemoteno rasti. Delitev je smiselna, ko se skupina preveč zgosti ali ko želimo rastlino razširiti na novo mesto. Tako ohranimo vitalnost nasada in hkrati pridobimo nove rastline.

Možnosti razmnoževanja s semeni

Razmnoževanje s semeni je mogoče, vendar počasnejše in manj predvidljivo. Primerno je predvsem za potrpežljive vrtnarje in zbiratelje. Rastline iz semen potrebujejo več let, da dosežejo cvetno zrelost. Kljub temu ta način omogoča naravnejše širjenje in večjo genetsko raznolikost.

Semena pobiramo, ko so semenske glavice zrele, vendar še niso popolnoma razsule vsebine. Sejemo jih čim bolj sveža, saj pri številnih čebulnicah sveže seme bolje kali. Setveni substrat mora biti zračen, rahlo vlažen in dobro odceden. Posodice postavimo na zaščiteno mesto, kjer niso izpostavljene izsušitvi ali pretiranemu dežju.

Kalitev je lahko neenakomerna in počasna. Mlade rastlinice so sprva zelo majhne in občutljive na konkurenco plevelov. Potrebujejo mir, redno opazovanje in previdno zalivanje. Presajanje na stalno mesto opravimo šele, ko se oblikujejo dovolj močni mladi gomolji.

Na vrtu se lepi žafran lahko v ugodnih razmerah zaseje tudi sam. To se zgodi predvsem na mestih, kjer tal ne prekopavamo in kjer semena lahko naravno dozorijo. Takšne samonikle sadike pogosto ustvarijo zelo naraven videz zasaditve. Vrtnarjeva naloga je predvsem, da mladih rastlin ne odstrani po pomoti med pletjem.