Prezimovanje cikorije

Prezimovanje cikorije je poseben postopek, ki omogoča uživanje te sveže zelenjave tudi v najhladnejših mesecih leta, ko je izbira domačih vrtnin omejena. Mnoge sorte so naravno odporne na nizke temperature, vendar za optimalno kakovost zahtevajo določeno stopnjo zaščite ali poseben način skladiščenja. Razumevanje procesa prehoda rastline v fazo mirovanja je ključno za ohranjanje vitalnosti korenin in sočnosti listov. Pridelovalci morajo pravočasno pripraviti načrt, kako bodo svoje rastline zavarovali pred najhujšo zmrzaljo.

Pozna jesen je čas, ko se rastlina začne pripravljati na zimo s kopičenjem sladkorjev v svojem koreninskem sistemu. Ta naravni proces povečuje odpornost tkiva proti zmrzovanju, saj sladkorji delujejo kot nekakšen naravni antifriz v celicah. Listi postanejo v tem času pogosto še bolj čvrsti in pridobijo na intenzivnosti okusa, kar je za gurmane zelo cenjeno. Pomembno je, da rastlin v tem obdobju ne gnojimo več z dušikom, saj bi to spodbudilo mehko rast, ki je na mraz zelo občutljiva.

Zaščita na prostem se običajno izvaja s prekrivanjem gredic z zimsko agrotkanino, ki zadrži nekaj toplote tal in prepreči neposreden vpliv ledenega vetra. Tkanina mora biti dobro pritrjena, da je veter ne odnese, hkrati pa mora omogočati določeno stopnjo zračenja, da se pod njo ne nabira odvečna vlaga. V dneh, ko so temperature nad lediščem, je priporočljivo zaščito delno odmakniti, da rastline dobijo svež zrak in se osvežijo. Takšna nega na prostem omogoča podaljšanje sezone pobiranja pridelka za več tednov ali celo mesecev.

Nekatere sorte cikorije pa zahtevajo popolno odstranitev z vrta in prezimovanje v kleti ali posebnih prostorih za siljenje. Korenine previdno izkopljemo, jim prikrajšamo liste in jih zložimo v zaboje s peskom ali vlažno zemljo, kjer bodo čakale na naslednjo fazo. V tem stanju mirujejo, dokler jih ne prestavimo v toplejši prostor, kjer začnejo poganjati nežne, bele ali rdečkaste glavice. Ta metoda zahteva nekaj več dela in opreme, vendar nam nudi najbolj kakovosten zimski pridelek cikorije.

Tehnike siljenja v zimskem času

Siljenje v temi je najpogostejša metoda za pridelavo tistih sort cikorije, ki tvorijo kompaktne glavice, kot je na primer belgijski radič. Izbrane korenine postavimo navpično v globoke zaboje in jih delno zasujemo s substratom, ki ohranja enakomerno vlago okoli njih. Ključ do uspeha je popolna tema, saj svetloba povzroči nastanek klorofila in s tem močno grenčino, ki ni zaželena. Temperatura v prostoru za siljenje naj bi bila konstantna, idealno med petnajst in osemnajst stopinj Celzija.

Spremljanje vlažnosti v zaboje za siljenje je nujno opravilo, saj se korenine v suhem okolju hitro izsušijo in ne dajo pridelka. Voda naj bo vedno mlačna, da ne povzročimo temperaturnega šoka pri spečih rastlinah, ki se šele prebujajo. Preveč vode pa lahko povzroči gnitje spodnjega dela korenine, zato moramo biti pri zalivanju zelo natančni in previdni. Če so pogoji optimalni, se prvi listi pojavijo že po dveh ali treh tednih in hitro tvorijo čvrste glavice.

Kakovost glavic pri siljenju je odvisna od debeline in zdravja uporabljenih korenin, ki so se razvile čez poletje. Le korenine s premerom nad tri centimetre imajo dovolj zalog energije za tvorbo lepe in polne glavice brez dodatnega gnojenja. Rastline, ki so bile poleti preveč gnojene, se pri siljenju pogosto ne obnesejo najbolje, saj so njihove glavice preveč razrahljane. Profesionalni pridelovalci zato korenine pred siljenjem sortirajo po velikosti in kakovosti za doseganje najboljših rezultatov.

Po končanem siljenju so korenine popolnoma izčrpane in niso več primerne za nadaljnjo uporabo na vrtu ali ponovno siljenje. Lahko jih kompostiramo, saj so vsi sladkorji in hranila prešli v mlade liste, ki smo jih porabili za prehrano. Ta proces nam omogoča, da iz ene korenine dobimo nežen in vitaminsko bogat pridelek sredi najhujše zime. To je ena izmed najstarejših metod konzerviranja svežine, ki jo vrtnarji uporabljajo že stoletja za popestritev zimskega jedilnika.

Priprava gredic za prezimovanje na prostem

Gredice, na katerih bo cikorija ostala čez zimo, morajo biti predvsem dobro odcedne, da korenine ne stojijo v ledeni vodi. Voda, ki zamrzne okoli rastnega vršička, lahko raztrga tkivo in povzroči propad rastline takoj, ko se temperature dvignejo. Če so naša tla težka, je smiselno rastline posaditi na rahlo dvignjene grebene, kjer voda hitreje odteka s površine. Dobra priprava terena jeseni nam prihrani veliko razočaranja v zgodnjem spomladanskem času.

Dodajanje debela plasti organske zastirke, kot je slama ali suho listje, okoli rastlin nudi dodatno toplotno izolacijo. Ta plast preprečuje globoko zamrzovanje tal in ohranja koreninski sistem v relativno stabilnem temperaturnem območju. Pri tem moramo paziti, da zastirka ne prekriva samega središča rastline, saj bi to v vlažnem vremenu lahko spodbudilo gnitje. Spomladi to zastirko preprosto odstranimo ali vdelamo v tla kot gnojilo za naslednje kulture.

Vpliv snežne odeje na prezimovanje cikorie je večinoma pozitiven, saj sneg deluje kot najboljši naravni izolator. Pod debelo plastjo snega temperatura tal le redko pade pod ničlo, kar rastlinam omogoča varno preživetje kljub hudemu mrazu zunaj. Težave se pojavijo le takrat, ko sneg zamrzne in tvori trdo skorjo, ki rastlinam preprečuje dostop do kisika. Takšne skorje je smiselno previdno razbiti, da omogočimo tlem in rastlinam nemoteno dihanje.

Čas pobiranja prezimljene cikorie na prostem se začne takoj, ko se zemlja dovolj odtali, da lahko rastline izpulimo ali odrežemo. Prvi spomladanski listi so izjemno okusni in polni mineralov, ki jih telo po dolgi zimi nujno potrebuje. S pravilno izbiro sort in dobro zimsko zaščito lahko imamo svežo cikorijo na mizi praktično skozi celo leto. Zimsko vrtnarjenje tako postaja vse bolj priljubljeno med tistimi, ki cenijo lokalno pridelano hrano.

Shranjevanje v kleti in nadzor pogojev

Klet, v kateri hranimo korenine za kasnejšo uporabo, mora biti hladna, temna in zmerno vlažna, da preprečimo kalitev ali izsušitev. Idealna temperatura se giblje med dvema in petimi stopinjami Celzija, kar ohranja rastline v stanju popolnega mirovanja. Če je klet pretopla, se bodo korenine začele prezgodaj prebujati, kar bo porabilo njihovo energijo in zmanjšalo kakovost prihodnjega pridelka. Redno zračenje prostora je nujno za preprečevanje nastanka plesni na vlažnih koreninah ali substratu.

Uporaba vlažnega peska ali žagovine v zabojih preprečuje, da bi korenine izgubljale vodo skozi svojo površino v suhem zraku kleti. Korenine zložimo v plasti in vsako plast posebej prekrijemo s polnilnim materialom, ki mora ostati rahlo vlažen na otip. Enkrat mesečno je priporočljivo preveriti stanje v zabojih in po potrebi previdno dodati majhno količino vode. Pri tem moramo paziti, da ne zmočimo zgornjega dela korenine, kjer se nahajajo speči popki za nove liste.

Spremljanje morebitnega pojava glodavcev v kleti je v zimskem času ključno, saj so sočne korenine zanje prava poslastica. Miši in voluharji lahko v kratkem času uničijo celotno zalogo, če niso pravočasno ustavljeni z ustreznimi pastmi ali pregradami. Zaboji naj bodo po možnosti dvignjeni od tal ali pa zaščiteni z gosto kovinsko mrežo, ki preprečuje dostop nezaželenim gostom. Čista klet brez ostankov hrane je manj privlačna za škodljivce in varnejša za naše pridelke.

Zimska opravila v kleti vključujejo tudi redno odstranjevanje vseh korenin, ki kažejo kakršne koli znake gnitja ali bolezni. Ena sama bolna korenina lahko hitro okuži celoten zaboj, če patogeni preidejo na sosednje zdrave osebke. Vsak pregled zalog nam daje priložnost, da pravočasno izberemo najlepše korenine za naslednjo serijo siljenja. Tako imamo stalen nadzor nad kakovostjo in količino hrane, ki nam je na voljo do začetka nove vrtnarske sezone.