Bolezni in škodljivci rdečega pljučnika
Rdeči pljučnik je ob pravilni izbiri lege razmeroma odporna trajnica, vendar lahko v neugodnih razmerah zboli ali postane tarča škodljivcev. Najpogostejše težave so povezane z dolgotrajno mokrim listjem, slabo zračnostjo in izsuševanjem rastline. Med škodljivci največ škode običajno povzročijo polži, ki objedajo mlade liste in nežne poganjke. Zgodnje prepoznavanje simptomov omogoča ukrepanje brez nepotrebne uporabe agresivnih sredstev.
Pepelasta plesen in druge bolezni listov
Pepelasta plesen se na listih pojavi kot belkasta ali sivkasta mokasta prevleka. Najpogostejša je pri rastlinah, ki poleti trpijo zaradi suše, obenem pa rastejo v slabo zračnem okolju. Okuženi listi se lahko zvijajo, rumenijo in predčasno odmirajo. Bolezen navadno ni usodna, vendar močno zmanjša okrasno vrednost rastline.
Prizadete liste čim prej odstrani in odnesi z grede. Ne odlagaj jih neposredno pod rastlino, saj lahko na njih ostanejo trosi. Izboljšaj kroženje zraka in rastlino zalivaj pri tleh. Enakomerna vlaga v koreninskem območju zmanjša stres, ki spodbuja razvoj pepelaste plesni.
Listne pegavosti povzročajo temne, rjave ali vijoličaste pege različnih oblik. Pege se lahko povečujejo in združujejo, dokler večji del lista ne odmre. Te bolezni se širijo predvsem z vodnimi kapljicami ter okuženimi rastlinskimi ostanki. Pogosto se pojavijo po daljšem obdobju deževnega vremena.
Pri blagih okužbah zadošča odstranjevanje najbolj prizadetih listov. Škarje po delu očisti in razkuži, posebno če obrezuješ več rastlin zapored. Jeseni odstrani obolelo listje, da zmanjšaš količino povzročiteljev bolezni v naslednji sezoni. Rastlinam zagotovi dovolj prostora in jih ne zalivaj po listih.
Več člankov na to temo
Koreninska in stebelna gniloba
Gniloba se najpogosteje razvije v težkih, razmočenih tleh. Prvi znaki so venenje kljub mokri zemlji, porumenelost listov in zaostajanje v rasti. Baza poganjkov lahko potemni in se zmehča. Korenine izgubijo svetlo barvo ter postanejo rjave, sluzaste ali krhke.
Blago prizadeto rastlino izkoplji in odstrani vse gnile dele. Zdrave korenine morajo biti čvrste in brez neprijetnega vonja. Rezna mesta naredi z razkuženim nožem, nato pa rastlino presadi v svežo, zračno zemljo. Zalivanje omeji, dokler se ne pokažejo znaki nove rasti.
Močno okuženih rastlin navadno ni mogoče uspešno rešiti. Odstrani jih skupaj z večjim delom okoliške zemlje, če je ta izrazito razmočena in neprijetno diši. Sadilno mesto izboljšaj z organsko snovjo in poskrbi za odvajanje odvečne vode. Novega pljučnika ne posadi takoj v enake razmere.
Preventiva je učinkovitejša od poznejšega zdravljenja. Rastline ne sadi pregloboko in zastirke ne nalagaj ob koreninski vrat. Zalivaj glede na dejansko vlažnost tal, ne zgolj po koledarju. V posodah vedno uporabi lonce z odtočnimi odprtinami in prepusten substrat.
Polži in poškodbe listov
Polži imajo radi hladna, vlažna in senčna mesta, zato so pogosti obiskovalci nasadov pljučnika. Najraje objedajo mlade, mehke liste in cvetne poganjke. Na listih ostanejo nepravilne luknje, ob robovih pa večji izgrizeni deli. Pogosto lahko opaziš tudi sijoče sledi sluzi.
Rastline redno pregleduj zgodaj zjutraj ali zvečer. Polže lahko ročno pobiraš, zlasti po dežju, ko so najbolj dejavni. Odstrani deske, goste kupe mokrega listja in druge predmete, pod katerimi se skrivajo. Zastirka naj bo rahla in ne pretirano debela.
Okoli občutljivih mladih rastlin lahko uporabiš fizične ovire. Grobe mineralne površine so učinkovite le, dokler ostajajo suhe in dovolj široke. Bolj zanesljivi so bakreni trakovi na posodah ali dvignjenih gredah. Ovire redno preverjaj, saj jih lahko listi ali zemlja premostijo.
Ob močnem napadu je mogoče uporabiti vabe na osnovi železovega fosfata. Nanašaj jih strogo po navodilih in le na mestih, kjer so res potrebne. Uporaba mora biti premišljena, saj je cilj zmanjšanje škode, ne popolno odstranjevanje vseh polžev iz vrta. Zdrave in dobro ukoreninjene rastline lažje prenesejo manjše objedanje.
Listne uši, pršice in drugi manjši škodljivci
Listne uši se lahko naselijo na mladih cvetnih steblih in spodnji strani listov. Sesajo rastlinske sokove, zato se poganjki zvijajo in slabše razvijajo. Na lepljivi medeni rosi se lahko pozneje pojavi črna sajasta prevleka. Manjše kolonije pogosto odstranijo že naravni plenilci.
Pri začetnem napadu uši speri z nežnim curkom vode. Postopek ponovi večkrat, pri tem pa pazi, da rastline ne poškoduješ. Močno okužene vršičke lahko odrežeš. Insekticidno milo uporabi le na dobro zaliti rastlini in ne v vročem soncu.
Pršice so pogostejše v vročem in suhem vremenu, kar sicer ni značilno okolje za pljučnik. Na listih povzročajo drobne svetle pikice, pozneje pa se lahko pojavi nežna pajčevina. Rastlina izgubi svež videz in listi se sušijo. Izboljšanje oskrbe z vodo ter odstranitev močno prizadetih delov pogosto omejita težavo.
Občasno se lahko pojavijo gosenice, rilčkarji ali ličinke drugih žuželk. Posamezne poškodbe praviloma ne zahtevajo posebnega ukrepanja. Rastlino najprej opazuj in poišči dejanskega povzročitelja. Naključno škropljenje brez pravilne prepoznave lahko uniči koristne žuželke, ne da bi rešilo težavo.
Preventivna nega in obnova prizadetih rastlin
Najpomembnejši preventivni ukrep je ustrezna lega. Polsenca, humozna tla in dobro kroženje zraka omogočajo uravnoteženo rast. Rastlina, ki ni izpostavljena stalnemu stresu, se lažje upira okužbam. Preveč sonca, suša ali razmočena tla oslabijo njene naravne obrambne mehanizme.
Odmrle in obolele liste odstranjuj sproti. Orodje naj bo ostro, saj razcefrani rezi ustvarjajo večjo površino za vstop povzročiteljev bolezni. Po delu na okuženih rastlinah rezila razkuži. Odpadnega materiala ne puščaj v gosti plasti na gredi.
Gnojenje naj bo zme