Sajenje viseče murve je odločitev, ki vpliva na podobo vrta več desetletij, zato mora biti premišljena že od prvega koraka. To drevo ni navadna sadika, ki jo lahko pozneje preprosto prestavljamo, saj z leti razvije značilno povešavo krošnjo in močan koreninski sistem. Pravilna izbira mesta, kakovostna priprava tal in ustrezna tehnika sajenja določajo, kako hitro se bo rastlina prilagodila. Razmnoževanje je zahtevnejše, ker se značilna oblika najpogosteje ohranja s cepljenjem, ne s preprostim sejanjem.

Viseča murva je posebej cenjena v vrtovih, kjer želimo ustvariti senčen kotiček, poudariti vhod ali oblikovati samostojen okrasni element na trati. Ker njene veje rastejo navzdol, potrebuje drugačen prostor kot pokončno drevo enake višine. Pri izbiri mesta je treba misliti na širino krošnje, dostop za vzdrževanje in razdaljo od drugih rastlin. Dobra prostorska odločitev omogoča, da drevo pokaže svojo naravno eleganco brez stalnega omejevanja.

Najboljši čas za sajenje je običajno jesen ali zgodnja pomlad, ko tla niso zmrznjena in ni poletnega vročinskega stresa. Jesensko sajenje je ugodno, ker se korenine lahko pred pomladjo delno prilagodijo novemu okolju. Spomladansko sajenje je primerno predvsem v hladnejših območjih ali tam, kjer so zime zelo ostre. V obeh primerih je pomembno, da sadike ne sadimo v razmočena, zbita ali presuha tla.

Kakovost sadike ima pri viseči murvi posebno težo. Deblo mora biti ravno, cepljeno mesto dobro zaraščeno, krošnja pa enakomerno razporejena. Šibke, poškodovane ali slabo oblikovane sadike bodo potrebovale več popravkov in se lahko razvijajo neenakomerno. Pri nakupu je bolje izbrati nekoliko dražjo, zdravo rastlino kot pa pozneje popravljati napake slabe vzgoje.

Izbira sadike in ocena prostora

Pri izbiri sadike najprej pogledamo višino debla, saj ta določa osnovno višino bodoče krošnje. Povešavi poganjki se ne bodo spremenili v pokončne ogrodne veje, zato bo uporabna višina pod krošnjo ostala omejena. Če želimo pod drevesom sedeti ali hoditi, potrebujemo sadiko z višjim cepljenjem. Za manjše okrasne zasaditve pa je lahko primerna tudi nižja oblika, ki deluje bolj intimno in skulpturalno.

Krošnja mlade sadike naj ima več zdravih poganjkov, razporejenih v različne smeri. Enostranska krošnja se sčasoma lahko popravi, vendar zahteva strokovno rez in potrpežljivost. Poganjki naj ne bodo izsušeni, polomljeni ali močno prepleteni. Dobro razvita krošnja pomeni, da bo drevo po sajenju hitreje ustvarilo uravnoteženo podobo.

Prostor za sajenje naj bo izbran z mislijo na odraslo širino drevesa. Čeprav je rast zmerna, lahko krošnja z leti zavzame precej površine. V bližini tlakovcev je treba upoštevati tudi padajoče liste in možnost občasnega plodenja, odvisno od rastline. Na reprezentativnih mestih je zato priporočljivo načrtovati dovolj širok sadilni kolobar ali podkrožno zasaditev, ki olajša vzdrževanje.

Drevesa ne sadimo neposredno ob zidove, ozke prehode ali pod nizke nadstreške. Povešave veje potrebujejo prostor za naravno gibanje v vetru in za redno nego. Pretesno rastišče vodi v pogosto krajšanje, kar lahko ustvari trdo, nenaravno obliko. Viseča murva je najlepša takrat, ko ima dovolj zraka okoli sebe in lahko krošnja oblikuje mehko zaveso.

Priprava tal in pravilno sajenje

Sadilna jama naj bo širša od koreninske grude, vendar ne po nepotrebnem pregloboka. Koreninski vrat mora po sajenju ostati približno na isti višini, kot je bil v drevesnici ali loncu. Pregloboko sajenje lahko povzroči slabo dihanje korenin in težave z deblom. Preplitvo sajenje pa izpostavi korenine izsuševanju in temperaturnim nihanjem.

Dno sadilne jame rahlo zrahljamo, vendar ga ne spreminjamo v mehko vdolbino, kjer bi se drevo pozneje posedlo. Zemljo, ki jo vračamo v jamo, lahko izboljšamo z zrelim kompostom, če je zelo revna. Svež hlevski gnoj ni primeren, ker lahko poškoduje mlade korenine in povzroči neenakomerno rast. Cilj je ustvariti prehod med sadilno jamo in okoliško zemljo, ne pa izoliran žep prebogatega substrata.

Pred sajenjem pregledamo koreninsko grudo in odstranimo poškodovane ali krožno zavite korenine, če so vidne. Pri lončnih sadikah je koristno zunanji sloj korenin nežno razrahljati, da se lažje razrastejo v okolico. Drevo postavimo naravnost in ga med zasipavanjem večkrat rahlo potresemo, da zemlja zapolni praznine. Po sajenju tla nežno utrdimo z rokami ali stopalom, vendar jih ne zbijemo pretirano.

Po sajenju oblikujemo zalivalni rob, ki pomaga zadržati vodo nad koreninskim območjem. Drevo temeljito zalijemo, tudi če so tla videti vlažna, saj voda pomaga povezati zemljo s koreninami. Pri višjih sadikah dodamo oporo, ki stabilizira deblo, vendar ne sme drgniti lubja. Vez naj bo prožna in redno pregledana, ker se deblo z leti debeli.

Nega po sajenju in začetno oblikovanje

Prva sezona po sajenju je namenjena predvsem ukoreninjanju, zato z gnojenjem ne pretiravamo. Drevo potrebuje enakomerno vlago, zaščito pred mehanskimi poškodbami in mirno obdobje prilagajanja. Močna rez takoj po sajenju ni priporočljiva, razen odstranitve poškodovanih ali očitno neprimernih poganjkov. Rastlina mora najprej vzpostaviti ravnotežje med krošnjo in koreninami.

Zastirka je po sajenju zelo koristna, če je pravilno uporabljena. Plast lubja, sekancev ali listov zmanjšuje izhlapevanje in zavira plevel. Zastirka ne sme biti nasuta ob deblo, ker lahko zadržuje vlago na lubju in spodbuja bolezni. Med deblom in zastirko naj ostane nekaj prostega prostora.

V prvih letih je treba spremljati poganjke, ki izraščajo pod cepljenim mestom. Takšne poganjke odstranimo čim prej, ker lahko porabljajo energijo in porušijo značilno obliko drevesa. Prav tako odstranimo veje, ki rastejo izrazito navznoter ali se močno drgnejo ob druge. Zmerni popravki v mladosti preprečijo velike rezi v odrasli dobi.

Opora naj ostane le toliko časa, dokler drevo ne razvije dovolj stabilnega koreninskega sist