Sajenje in razmnoževanje povešavega grahovca

Sajenje povešavega grahovca je najuspešnejše, kadar že pred nakupom razmislimo o končni velikosti, obliki krošnje in razmerah na izbranem mestu. Ta okrasna rastlina ni zahtevna, vendar se slabo odzove na zastajanje vode, globoko senco in nenehno popravljanje zaradi pretesne lege. Pri razmnoževanju je treba vedeti, da značilna povešava oblika navadno ne nastane z navadno setvijo. Najzanesljivejši način za ohranjanje sorte je cepljenje, zato kakovost sadike močno vpliva na prihodnji videz rastline.

Pri izbiri sadike je pomembno pregledati deblo, mesto cepljenja in razporeditev vej. Deblo mora biti ravno, stabilno in brez večjih poškodb lubja. Mesto cepljenja naj bo dobro zaraščeno, brez razpok, izcedkov ali nenavadnih odebelitev. Krošnja naj kaže enakomerno povešavo rast, saj se nepravilnosti z leti pogosto še poudarijo.

Najprimernejši čas za sajenje je jesen ali zgodnja pomlad. Jesensko sajenje omogoči, da se korenine pred poletno vročino dobro povežejo s tlemi. Spomladansko sajenje je prav tako uspešno, če rastlino v prvi sezoni redno zalivamo. Sajenja med poletno vročino se izogibamo, razen če lahko zagotovimo zelo skrbno oskrbo.

Sadilno mesto pripravimo nekoliko širše od koreninske grude. Zemljo zrahljamo, odstranimo večje kamne, korenine trajnih plevelov in zbite plasti. Sadilne jame ne napolnimo z izrazito bogatim substratom, ker lahko korenine ostanejo v mehkem območju in ne prodrejo v okoliška tla. Boljša je postopna izboljšava celotnega območja okoli sadike.

Izbira primernega mesta

Povešavi grahovec potrebuje sončno in zračno lego. Na takem mestu se krošnja razvije gosteje, cvetenje je boljše, poganjki pa dozorevajo bolj enakomerno. V senci rastlina pogosto postane redkejša in manj izrazita. Če je sence le nekaj ur na dan, to običajno ni večja težava, vendar naj bo vsaj del dneva dobro osvetljena.

Odcednost tal je pri sajenju ključna. Če se po dežju voda dolgo zadržuje v sadilni jami, je treba tla izboljšati ali izbrati drugo mesto. Na težkih tleh pomaga dvignjena zasaditev, kjer korenine niso izpostavljene stalni mokroti. Drenažni sloj sam po sebi ni vedno rešitev, če voda nima kam odtekati.

Rastlino postavimo tako, da bodo veje lahko naravno padale. Preblizu zidov, ograj, parkirišč ali ozkih poti bo krošnja hitro motila uporabo prostora. Poznejše močno krajšanje pogosto pokvari značilno silhueto. Zato je pri povešavih oblikah načrtovanje še pomembnejše kot pri navadnih grmih.

Dobro mesto je tudi takšno, kjer rastline ne poškodujejo kosilnice, otroška igra ali sneg s strehe. Mlado deblo je lahko občutljivo na udarce, rane pa se pri lesnatih rastlinah celijo počasi. Če je rastlina posajena v trati, je koristno oblikovati čist kolobar brez trave. Ta kolobar olajša zalivanje, zastiranje in varuje deblo pred poškodbami.

Postopek sajenja

Pred sajenjem koreninsko grudo dobro namočimo, posebej če je bila sadika v loncu. Suha gruda po sajenju težko sprejme vodo, četudi je okoliška zemlja vlažna. Če so korenine na robu lonca močno prepletene, jih nežno razrahljamo. S tem spodbudimo rast navzven in zmanjšamo tveganje kroženja korenin.

Sadiko postavimo na enako globino, kot je rasla v drevesnici ali loncu. Pregloboko sajenje lahko povzroči težave pri deblu in koreninskem vratu. Mesto cepljenja mora ostati nad tlemi in jasno vidno. Če ga zasujemo, se poveča možnost gnitja ali izraščanja neželenih poganjkov.

Jamo zasipamo postopoma in zemljo rahlo utrjujemo z rokami ali stopalom. Namen utrjevanja ni močno zbijanje, temveč odpravljanje velikih zračnih žepov. Po sajenju oblikujemo plitev zalivalni rob, da voda ostane v območju korenin. Nato rastlino temeljito zalijemo, tudi če so tla že nekoliko vlažna.

Mlado drevesce pogosto potrebuje oporo. Kol naj bo nameščen tako, da ne poškoduje korenin in ne drgne ob deblo. Vez mora biti prožna, široka in redno preverjena, saj se deblo z leti debeli. Opora naj stabilizira rastlino, ne sme pa je popolnoma zategniti, ker rahlo gibanje spodbuja močnejše deblo.

Razmnoževanje in ohranjanje sorte

Povešavi grahovec se kot sorta najpogosteje razmnožuje s cepljenjem. To je zato, ker semenske rastline običajno ne ponovijo zanesljivo povešave oblike. Iz semen lahko zrastejo rastline z drugačno rastjo, višino in razporeditvijo vej. Za vrtno uporabo je zato nakup cepljene sadike najvarnejša izbira.

Cepljenje zahteva znanje, primerno podlago in natančno izvedbo. Podlaga daje koreninski sistem in deblo, cepič pa značilno povešavo krošnjo. Uspeh je odvisen od združljivosti, svežine materiala, čistih rezov in ustrezne zaščite mesta cepljenja. Za ljubiteljske vrtnarje je postopek zanimiv, vendar ni vedno enostaven.

Možno je tudi poskusno razmnoževanje s potaknjenci, vendar rezultati niso vedno zanesljivi. Oleseneli ali delno oleseneli potaknjenci se lahko ukoreninjajo različno uspešno, odvisno od časa rezi, vlage, temperature in rastnega hormona. Tudi če se potaknjenec ukorenini, oblika rastline ni nujno enaka cepljenemu drevescu na deblu. Zato potaknjenci niso najboljša pot, kadar želimo klasično standardno povešavo obliko.

Pri vseh načinih razmnoževanja je pomembna izbira zdrave matične rastline. Poganjki morajo biti brez znakov bolezni, škodljivcev in fizičnih poškodb. Orodje mora biti ostro in čisto, saj okužbe pogosto vstopajo skozi sveže rane. Razmnoževanje iz slabega ali oslabelega materiala redko prinese kakovostne rastline.

Nega po sajenju

Prva rastna sezona je odločilna za uspešno vraščanje. Zalivanje naj bo redno, vendar prilagojeno vremenu in tipu tal. Koreninska gruda se ne sme popolnoma izsušiti, hkrati pa ne sme stati v vodi. Najbolje je zalivati počasi in globinsko, da se navlaži širše območje korenin.

Zastirka je po sajenju zelo koristna. Zmanjšuje rast plevela, ščiti tla pred izsuševanjem in blaži temperaturna nihanja. Sloj naj bo zmeren, običajno nekaj centimetrov, in ne sme biti naslonjen ob deblo. Predebela ali mokra zastirka ob deblu lahko povzroči težave z lubjem.

V prvem letu se izogibamo močnemu gnojenju. Rastlina mora najprej razviti korenine, ne pa bujnih mehkih poganjkov. Če so tla zelo slaba, zadošča malo zrelega komposta na površini. Mineralna gnojila uporabimo šele pozneje in samo v skromnih odmerkih.

Po sajenju redno pregledujemo mesto cepljenja in spodnji del debla. Poganjke iz podlage odstranimo takoj, ko jih opazimo. Če jih pustimo, lahko hitro rastejo močneje od plemenitega dela. Pravočasno odstranjevanje je preprosto, zapoznelo pa lahko zahteva večje rane in močnejši poseg.