Krvava kislica se najuspešneje uveljavi, kadar je posajena v dobro pripravljena tla in v času, ko rastline niso izpostavljene vročinskemu ali sušnemu stresu. Pri sajenju je pomembno združiti praktičen vrtnarski občutek z razumevanjem njenih naravnih potreb, saj rastlina najbolje uspeva v hladnejših, svežih in organsko bogatih razmerah. Razmnožujemo jo lahko s semeni, delitvijo šopov ali presajanjem mladih sadik. Vsak način ima svoje prednosti, vendar je za zanesljive in izenačene rastline pogosto najboljša delitev močnih, zdravih šopov.

Priprava tal in izbira mesta

Pred sajenjem je treba zemljo temeljito očistiti trajnih plevelov. To je posebej pomembno, ker krvava kislica tvori rozeto nizkih listov, ki jo agresiven plevel hitro preraste. Korenine slaka, pirnice ali drugih trdovratnih plevelov je najbolje odstraniti ročno. Poznejše pletje je namreč težje, saj ne želimo poškodovati koreninskega sistema mlade rastline.

Tla naj bodo globoko zrahljana, vendar ne preveč grobo obdelana. Krvava kislica bolje raste v zemlji, ki zadržuje vlago, a se po dežju ne spremeni v lepljivo, zadušljivo maso. V težka tla je koristno vmešati kompost in po potrebi tudi grob mineralni material za boljšo odcednost. V lahka peščena tla pa dodamo več organske snovi, da se izboljša sposobnost zadrževanja vode.

Rastišče naj bo svetlo, vendar ne nujno ves dan izpostavljeno neposrednemu soncu. V toplejših območjih je zelo primerna dopoldanska sončna lega s popoldansko senco. Takšna postavitev omogoča dobro fotosintezo, hkrati pa preprečuje poletno izčrpavanje rastlin. Na preveč senčnih mestih so listi lahko daljši, mehkejši in manj intenzivno obarvani.

Pri sajenju v zelenjavni vrt je krvavo kislico smiselno umestiti na rob grede ali v ločen trajni kotiček. Ker lahko na istem mestu raste več sezon, je ne sadimo tja, kjer pogosto prekopavamo ali menjavamo enoletne vrtnine. Dobro se ujema z zelišči, solatnicami in nižjimi trajnicami. Pomembno je le, da sosednje rastline ne ustvarijo premočne konkurence za vodo.

Več člankov na to temo

Sajenje sadik in pravilna razdalja

Sadike krvave kislice sadimo tako globoko, kot so rasle v lončku. Rastni vršiček mora ostati nad površino tal, ker pregloboko sajenje poveča tveganje za gnitje. Pred sajenjem je koristno koreninsko grudo dobro namočiti, zlasti če je substrat suh. Tako rastlina po presajanju lažje vzpostavi stik z vrtno zemljo.

Sadilna jama naj bo nekoliko širša od koreninske grude. Zemljo okoli korenin rahlo pritisnemo, vendar je ne stisnemo premočno. Cilj je odstraniti velike zračne žepe in hkrati ohraniti zračnost tal. Po sajenju rastlino temeljito zalijemo, da se zemlja usede okoli korenin.

Priporočena razdalja med rastlinami je približno 25 do 35 centimetrov. Če rastline gojimo predvsem za obiranje mladih listov, jih lahko sadimo nekoliko gosteje. Če želimo večje okrasne šope, jim pustimo več prostora. Dobra razdalja zmanjša vlažnost med listi in s tem tudi možnost bolezni.

V prvih tednih po sajenju je enakomerna vlaga najpomembnejši dejavnik uspeha. Mlade rastline še nimajo dovolj razvejanih korenin, zato se hitreje odzovejo na sušo. Tla naj bodo vlažna, vendar ne razmočena. Ko se sadike dobro ukoreninijo, postanejo precej odpornejše in zahtevajo manj stalne pozornosti.

Razmnoževanje s semeni

Setev krvave kislice je primerna, kadar želimo vzgojiti več rastlin ali preizkusiti različne zasaditve. Semena sejemo plitvo, ker za kalitev ne potrebujejo debele plasti zemlje. Najboljša je fina, vlažna in rahlo utrjena setvena površina. Po setvi semena prekrijemo s tanko plastjo substrata in nežno zalijemo.

Kalitev je uspešnejša pri zmernih temperaturah. Previsoka vročina lahko setev upočasni ali povzroči neenakomeren vznik. Spomladanska setev je zato pogosto zanesljivejša od poletne. Možna je tudi pozno poletna setev, če lahko mladim rastlinam zagotovimo dovolj vlage.

Mlade sejance redčimo, ko razvijejo nekaj pravih listov. Pregosta setev povzroči razpotegnjeno rast in večjo občutljivost na bolezni. Najmočnejše rastline pustimo na primerni razdalji, šibkejše pa odstranimo ali previdno presadimo. Redčenje je pomemben korak, ki močno vpliva na kakovost končnih rastlin.

Pri rastlinah iz semena se lahko pojavi nekaj razlik v barvi in izrazitosti rdečih žil. To je naravno, saj semensko razmnoževanje ne zagotavlja popolne enakosti vseh potomcev. Za okrasne zasaditve je zato smiselno izbrati najlepše primerke in jih pozneje razmnoževati z delitvijo. Tako ohranimo lastnosti, ki so nam v zasaditvi najbolj všeč.

Delitev šopov in presajanje

Delitev šopov je najzanesljivejši način razmnoževanja krvave kislice. Najboljši čas za delitev je zgodnja pomlad, ko se rast šele začenja, ali zgodnja jesen, ko vročina popusti. Rastlina ima takrat dovolj časa, da se po posegu ponovno ukorenini. Delitve ne izvajamo sredi poletne vročine, ker je stres za rastlino prevelik.

Šop previdno izkopljemo z vilami ali lopato, pri čemer skušamo ohraniti čim več korenin. Nato ga razdelimo na več delov, pri čemer mora vsak del imeti zdrave korenine in vsaj en aktiven rastni vršiček. Stare, poškodovane ali gnile dele odstranimo. Rezna mesta lahko pustimo kratek čas na zraku, da se rahlo osušijo.

Razdeljene dele takoj posadimo v pripravljena tla. Po sajenju jih dobro zalijemo in po potrebi za nekaj dni zaščitimo pred močnim soncem. Prvih nekaj tednov je pomembno, da zemlja ne presahne. Ko rastline začnejo razvijati nove liste, je znak, da so se uspešno prijele.

Presajanje odraslih rastlin je uspešno, če poteka v ustreznem času in z dovolj veliko koreninsko grudo. Pri presajanju je priporočljivo skrajšati del starejših listov, saj tako zmanjšamo izhlapevanje vode. Rastlina se potem lažje osredotoči na obnovo korenin. Z nekaj nege se krvava kislica po presajanju običajno hitro opomore in nadaljuje z rastjo.