Prezimovanje amarilisa

Pravilno prezimovanje oziroma zagotavljanje obdobja mirovanja je eden najpomembnejših, a pogosto spregledanih vidikov nege amarilisa. Ta faza je ključna, če želimo, da bo rastlina v naslednji sezoni ponovno bogato cvetela. Mirovanje je naravni del življenjskega cikla amarilisa, med katerim si čebulica odpočije, nabere moči in v sebi oblikuje zasnove za nove cvetove. Brez ustreznega počitka bo rastlina morda razvila le liste ali pa sploh ne bo pognala. Razumevanje pomena in pravilnega izvajanja prezimovanja je torej nujno za vsakega resnega gojitelja teh čudovitih cvetlic.

Postopek priprave na prezimovanje se začne pozno poleti, običajno konec avgusta ali v začetku septembra. To je čas, ko rastlini postopoma začnemo zmanjševati količino vode. S tem posnemamo naravne pogoje v domovini amarilisa, kjer se proti koncu rastne sezone začne sušno obdobje. Zmanjšano zalivanje je signal za rastlino, da je čas za upočasnitev rasti in pripravo na mirovanje. Sočasno s tem popolnoma prenehamo tudi z gnojenjem, saj v tem obdobju ne želimo več spodbujati rasti novih listov.

Zaradi pomanjkanja vode in hranil bodo listi postopoma začeli rumeneti in se sušiti. To je povsem normalen in zaželen proces, zato nas ne sme skrbeti. Pustimo, da se listi popolnoma posušijo na rastlini, saj se med tem procesom preostala hranila iz listov prenesejo v čebulico, kar jo dodatno okrepi. Šele ko so listi popolnoma suhi, rjavi in podobni papirju, jih lahko odrežemo nekaj centimetrov nad vrhom čebulice. Nikoli ne odstranjujemo še zelenih listov, saj s tem rastlini odvzamemo dragocen vir energije.

Ko so listi odstranjeni, je čebulica pripravljena na obdobje mirovanja. Lonec z rastlino prestavimo v primeren prostor, ki mora biti temen, suh in hladen. Idealna temperatura za prezimovanje je med 10 in 15°C. Primerni prostori so na primer klet, neogrevana garaža, shramba ali celo temen kot v hladni veži. Ključno je, da je prostor zaščiten pred zmrzaljo. V tem obdobju, ki naj traja vsaj osem do dvanajst tednov, rastline sploh ne zalivamo.

Izbira primernega prostora za prezimovanje

Izbira pravega prostora je ključnega pomena za uspešno prezimovanje amarilisa. Glavni kriteriji so temperatura, svetloba in vlažnost. Temperatura mora biti stabilna in nizka, idealno med 10 in 15°C. Višje temperature lahko prekinejo mirovanje in spodbudijo prezgodnjo rast, medtem ko temperature pod lediščem lahko poškodujejo ali uničijo čebulico. Zato neogrevane lope ali rastlinjaki v hladnejših podnebjih niso primerni, razen če lahko zagotovimo zaščito pred zmrzaljo.

Prostor mora biti temen, saj svetloba spodbuja fotosintezo in rast. Če nimamo popolnoma temnega prostora, lahko lonec pokrijemo s kartonasto škatlo ali ga postavimo v temno omaro. Tema pomaga rastlini, da vstopi v globoko fazo mirovanja, kar je nujno za kasnejši razvoj cvetov. Svetloba bi lahko rastlino zmedla in povzročila, da bi začela poganjati šibke, etiolirane (pretegnjene in blede) liste.

Vlažnost v prostoru za prezimovanje mora biti nizka. Visoka zračna vlažnost v kombinaciji s hladnimi temperaturami lahko spodbudi razvoj plesni in gnilobe na čebulici. Zato vlažne kleti niso vedno najboljša izbira, razen če so dobro prezračevane. Prostor mora biti suh, kar preprečuje, da bi mirujoča čebulica, ki je ne zalivamo, začela gniti. Redno preverjanje stanja čebulice med mirovanjem je priporočljivo.

Alternativa prezimovanju v loncu je, da čebulico vzamemo iz zemlje. Po tem, ko se listi posušijo, čebulico previdno izkopljemo, očistimo ostanke zemlje in odrežemo posušene korenine. Tako pripravljeno čebulico shranimo v papirnato vrečko, mrežico ali kartonasto škatlo, napolnjeno s suho šoto, žagovino ali vermikulitom. To metodo pogosto uporabljajo komercialni pridelovalci in je primerna, če nimamo dovolj prostora za shranjevanje loncev. Tudi v tem primeru veljajo enaki pogoji glede temperature, teme in nizke vlažnosti.

Trajanje obdobja mirovanja

Optimalno trajanje obdobja mirovanja je ključno za spodbujanje cvetenja. Amarilis potrebuje vsaj osem tednov popolnega počitka, da lahko uspešno zaključi svoj cikel in se pripravi na novo rastno sezono. Idealno obdobje mirovanja traja od deset do dvanajst tednov. Krajše obdobje morda ne bo zadostovalo, da bi se v čebulici sprožili mehanizmi za tvorbo cvetnih popkov. Po drugi strani pa predolgo mirovanje ni nujno škodljivo, vendar po nepotrebnem podaljša čas do naslednjega cvetenja.

Začetek mirovanja si je dobro zabeležiti na koledar ali na oznako, ki jo pritrdimo na lonec. Tako bomo natančno vedeli, kdaj je minilo dovolj časa in kdaj lahko rastlino začnemo “prebujati”. Če imamo več rastlin, ki jih želimo pripraviti do cvetenja ob različnih časih pozimi, lahko začetek in konec mirovanja ustrezno prilagodimo. S tem si lahko zagotovimo neprekinjeno cvetenje amarilisov od decembra do pomladi.

Med obdobjem mirovanja je priporočljivo občasno, na primer enkrat na mesec, preveriti stanje čebulice. Nežno jo potipamo, da se prepričamo, da je še vedno čvrsta. Če postane mehka, je to lahko znak gnitja in jo je verjetno treba zavreči. Preverimo tudi, ali so se pojavili znaki plesni ali škodljivcev. Pravilno shranjena čebulica bi morala ostati suha in trdna skozi celotno obdobje mirovanja.

Včasih se zgodi, da rastlina sama prekine mirovanje in začne poganjati, še preden smo to načrtovali. Če opazimo, da iz vrha čebulice poganja zelen vršiček, je to znak, da je mirovanja konec. V tem primeru ne čakamo več in rastlino takoj prestavimo na svetlo in toplo mesto ter jo začnemo postopoma zalivati. To se lahko zgodi, če je temperatura v prostoru za prezimovanje previsoka ali če je čebulica že nabrala dovolj moči za novo rast.

Prebujanje iz mirovanja

Po končanem obdobju mirovanja, ki traja od osem do dvanajst tednov, je čas, da amarilis prebudimo in spodbudimo nov cikel rasti. To je vznemirljiv čas, saj se začenja pot do novega, spektakularnega cvetenja. Prvi korak je, da lonec s čebulico prinesemo iz hladnega in temnega prostora za prezimovanje na toplejše in svetlo mesto. To bo rastlini dalo signal, da se je obdobje počitka končalo.

Preden začnemo z zalivanjem, je priporočljivo zamenjati zgornjo plast (približno 3-5 cm) substrata v loncu. S tem odstranimo morebitne nakopičene soli od gnojenja in dodamo sveža hranila. Če rastline nismo presajali že dve ali tri leta, je to idealen čas, da jo presadimo v svež substrat. Pri presajanju preverimo stanje korenin in odstranimo vse posušene ali poškodovane. Ne pozabimo, da mora zgornja tretjina čebulice vedno gledati iz zemlje.

Ko je rastlina na svojem novem, svetlem in toplem mestu, jo prvič zalijemo. To prvo zalivanje naj bo zmerno – le toliko, da navlažimo substrat, vendar ne preveč, da ne bi povzročili gnitja, saj korenine še niso aktivne. S ponovnim zalivanjem počakamo, dokler se ne pokažejo prvi znaki rasti. To je lahko nov list ali, kar je še bolj razveseljivo, konica cvetnega stebla, ki pokuka iz čebulice.

Ko se rast začne, postopoma povečujemo pogostost in količino zalivanja. Rastlino redno obračamo, da bo cvetno steblo raslo naravnost. Z gnojenjem začnemo šele, ko cvetno steblo doseže višino približno 15-20 cm. S pravilnim prebujanjem iz mirovanja smo postavili temelje za uspešno rast in obilno cvetenje, ki nas bo nagradilo za naš trud in potrpežljivost.