Bolezni in škodljivci ognjenega trna

Čeprav ognjeni trn slovi kot robusten in odporen grm, ki ne zahteva pretirane pozornosti, ni povsem imun na napade bolezni in škodljivcev. Poznavanje najpogostejših težav, njihovih simptomov in učinkovitih metod za obvladovanje je ključnega pomena za vsakega vrtnarja, ki želi ohraniti svoje rastline zdrave, vitalne in polne okrasne vrednosti. Pravočasno ukrepanje ob prvih znakih okužbe ali napada lahko prepreči resnejšo škodo in zagotovi, da bo grm še naprej bogatil vrt s svojo lepoto. Največji sovražniki ognjenega trna sta dve bolezni: hrušev ožig in škrlup, med škodljivci pa mu največ preglavic povzročajo listne uši. Poleg teh pa obstajajo tudi druge, manj pogoste težave, na katere je treba biti pozoren. Zato je redno pregledovanje rastlin bistven del preventivne oskrbe. Z dobrim poznavanjem in pravilnim pristopom je mogoče večino težav uspešno preprečiti ali vsaj omejiti njihov vpliv.

Najboljša obramba pred boleznimi in škodljivci je vedno preventiva. Zdrava, močna in dobro oskrbovana rastlina je bistveno manj dovzetna za okužbe. To pomeni, da je treba zagotoviti optimalne rastne pogoje: dovolj sonca, dobro odcedna tla ter uravnoteženo zalivanje in gnojenje. Pravilno obrezovanje, ki zagotavlja zračnost krošnje, je eden najpomembnejših preventivnih ukrepov, saj preprečuje zastajanje vlage na listih, kar ustvarja neugodne pogoje za razvoj glivičnih bolezni.

Izbira sorte je prav tako ključnega pomena. V zadnjih desetletjih so žlahtnitelji vložili veliko truda v razvoj sort, ki so odporne ali vsaj tolerantne na najpogostejši bolezni, kot sta hrušev ožig in škrlup. Pri nakupu nove rastline se je zato vredno pozanimati o njeni odpornosti in dati prednost sodobnim, odpornejšim sortam, kot so ‘Orange Glow’, ‘Saphyr Orange’ ali ‘Golden Charmer’. S tem si lahko prihraniš veliko kasnejših skrbi in uporabo zaščitnih sredstev.

Higiena v vrtu je še en pomemben preventivni ukrep. Jeseni je treba z vrta odstraniti vse odpadlo listje in plodove, saj na njih lahko prezimijo trosi gliv in drugi povzročitelji bolezni. Orodje za obrezovanje je treba redno čistiti in razkuževati, še posebej, če ga uporabljaš na več različnih rastlinah, da se prepreči prenos okužb. Pri sumu na resnejšo bolezen, kot je hrušev ožig, je razkuževanje orodja po vsakem rezu nujno.

Hrušev ožig

Hrušev ožig (Erwinia amylovora) je ena najnevarnejših in najbolj uničujočih bakterijskih bolezni, ki prizadene rastline iz družine rožnic, kamor sodi tudi ognjeni trn. Okužba se najpogosteje pojavi spomladi v času cvetenja, ko so vremenske razmere tople in vlažne. Bakterije vstopijo v rastlino skozi cvetove in druge naravne odprtine ali rane. Bolezen se hitro širi po rastlini in lahko v kratkem času uniči celoten grm, če se ne ukrepa pravočasno. Zato je zgodnje prepoznavanje simptomov ključnega pomena.

Najbolj značilen simptom hruševega ožiga je nenadno venenje in črnenje cvetnih šopov, listov in mladih poganjkov, ki dobijo videz, kot bi bili ožgani z ognjem, od tod tudi ime bolezni. Prizadeti deli se ne osipajo, ampak ostanejo viseti na vejah. Konice okuženih poganjkov se pogosto značilno ukrivijo v obliki pastirske palice. Na okuženih delih, še posebej v vlažnem vremenu, se lahko pojavijo kapljice motnega bakterijskega izcedka, ki je zelo kužen.

Boj proti hruševemu ožigu je izjemno težaven, saj učinkovitih zdravil ni. Ključni so preventivni ukrepi in hitro, radikalno ukrepanje ob pojavu okužbe. Takoj, ko opaziš prve znake bolezni, je treba okužene veje odrezati globoko v zdrav les, vsaj 30 do 50 centimetrov pod vidnim območjem okužbe. Orodje za rezanje (škarje, žaga) je treba po vsakem rezu obvezno razkužiti v raztopini alkohola, varikine ali drugega dezinfekcijskega sredstva, da se prepreči prenos bakterij na zdrave dele rastline ali na druge rastline.

Odrezane okužene dele je treba takoj uničiti, najbolje s sežigom. Nikakor jih ne smeš odlagati na kompostni kup, saj bi se bolezen od tam lahko razširila. V Sloveniji je hrušev ožig uvrščen na seznam karantenskih bolezni, zato je o njegovem pojavu treba obvestiti pristojno fitosanitarno službo. Najboljša dolgoročna strategija za preprečevanje te bolezni je sajenje odpornih sort ognjenega trna.

Škrlup

Škrlup (Venturia inaequalis f. sp. pyracanthae) je glivična bolezen, ki sicer ni tako uničujoča kot hrušev ožig, vendar lahko močno zmanjša okrasno vrednost ognjenega trna. Bolezen prizadene liste, cvetove in plodove. Na listih se pojavijo sajasto črne ali olivno zelene pege, ki se postopoma večajo. Močno okuženi listi porumenijo in prezgodaj odpadejo, kar lahko vodi v razgaljenje grma že sredi poletja. To rastlino oslabi in zmanjša njeno odpornost.

Na plodovih se škrlup kaže v obliki temnih, krastavih peg. Okuženi plodovi so deformirani, manjši in pogosto razpokajo, kar jim popolnoma uniči estetsko vrednost. Gliva prezimi na odpadlem listju in na okuženih plodovih, ki ostanejo na rastlini. Spomladi, v vlažnem vremenu, se iz prezimelih trosov sprostijo novi trosi, ki z vetrom in dežnimi kapljicami okužijo mlade liste in cvetove, s čimer se cikel bolezni ponovi.

Preventivni ukrepi so pri obvladovanju škrlupa zelo pomembni. Jeseni je nujno odstraniti in uničiti vse odpadlo listje izpod grma, saj s tem odstranimo glavni vir okužbe za naslednje leto. Prav tako je priporočljivo z obrezovanjem zagotoviti dobro zračnost krošnje, da se listje po dežju čim hitreje posuši. Izogibati se je treba zalivanju po listih. Tudi pri tej bolezni je sajenje odpornih sort najboljša dolgoročna rešitev.

V primeru, da so težave s škrlupom vsakoletne in močne, je morda potrebno poseči po kemični zaščiti. Uporabiti je treba registrirane fungicide. Škropljenje je treba opraviti preventivno, še preden se pojavijo vidni znaki bolezni. Prvo škropljenje se običajno opravi tik pred cvetenjem, nato pa se ponavlja v 10 do 14-dnevnih intervalih, še posebej, če je vreme deževno in toplo. Vedno je treba dosledno upoštevati navodila za uporabo fitofarmacevtskih sredstev.

Listne uši

Listne uši so med najpogostejšimi škodljivci, ki se pojavljajo na ognjenem trnu. Te majhne, mehke žuželke se naselijo v kolonijah, običajno na spodnji strani listov in na vršičkih mladih poganjkov. Prehranjujejo se s sesanjem rastlinskih sokov, kar povzroči kodranje, deformacijo in rumenenje listov. Ob močnem napadu lahko upočasnijo rast rastline in zmanjšajo njeno vitalnost.

Poleg neposredne škode, ki jo povzročajo s sesanjem, listne uši izločajo tudi lepljivo tekočino, imenovano medena rosa. Ta tekočina kaplja na spodnje liste in druge površine, kjer se nanjo naseli gliva sajavost. Ta gliva tvori črno, sajasto prevleko, ki sicer neposredno ne škodi rastlini, vendar zmanjšuje njeno estetsko vrednost in ovira fotosintezo. Medena rosa privablja tudi mravlje, ki uši ščitijo pred naravnimi sovražniki, saj se hranijo z njo.

Obvladovanje listnih uši se začne z rednim pregledovanjem rastlin, še posebej mladih poganjkov spomladi. Ob manjšem napadu jih lahko poskusiš sprati z močnim curkom vode iz vrtne cevi. Učinkovita je tudi uporaba domačih pripravkov, kot je raztopina kalijevega mila (milnica) ali izvleček koprive. Te pripravke je treba nanesti neposredno na kolonije uši, postopek pa večkrat ponoviti.

Pri močnejših napadih, ki jih ni mogoče obvladati z mehanskimi metodami, je smiselna uporaba insekticidov. Priporočljiva je uporaba ekoloških pripravkov na osnovi olja oljne ogrščice ali piretrina, ki so prijaznejši do okolja in koristnih organizmov. Spodbujanje prisotnosti naravnih sovražnikov, kot so pikapolonice, tenčičarice in trepetavke, je najboljša dolgoročna strategija. To dosežeš z ohranjanjem biotske raznovrstnosti v vrtu, sajenjem cvetočih rastlin, ki jim nudijo hrano, in izogibanjem uporabi širokospektralnih kemičnih insekticidov.