Prezimovanje domačega kostanja

Domači kostanj je drevo, ki je prilagojeno na zmerno podnebje z izrazitimi letnimi časi, zato je obdobje zimskega mirovanja zanj naraven in nujen del življenjskega cikla. Čeprav so odrasla, dobro ukoreninjena drevesa zelo odporna na nizke temperature, pa so mlajša drevesa in nekatere žlahtne sorte bolj občutljive na zimski mraz, veter in sonce. Pravilna priprava na zimo in ustrezna zaščita sta ključnega pomena za preprečevanje poškodb, ki bi lahko ogrozile zdravje in rast drevesa v prihodnji sezoni. Skrb za kostanj v hladnem delu leta je torej enako pomembna kot oskrba med vegetacijsko dobo, saj z njo zagotoviš, da bo drevo pomlad dočakalo zdravo in pripravljeno na novo rast.

Priprava kostanja na zimo se začne že pozno poleti in jeseni. V tem obdobju je pomembno, da se izogibaš ukrepom, ki bi spodbujali novo rast, kot sta gnojenje z dušikom ali močno obrezovanje. Drevo mora imeti čas, da upočasni svojo rast, utrdi letošnje poganjke in prenese hranilne snovi iz listov v korenine in olesenele dele, kjer bodo služile kot zaloga za spomladansko brstenje. Odpadanje listja je naraven znak, da se je drevo pripravilo na mirovanje in je pripravljeno na nizke temperature.

Ena od največjih nevarnosti pozimi niso nujno le nizke temperature, ampak kombinacija močnega zimskega sonca in nočnega mraza. Čez dan sonce segreva temno lubje debla, kar povzroči pretakanje sokov v tkivih. Ponoči, ko temperature močno padejo, ti sokovi zmrznejo, kar povzroči širjenje in pokanje celic ter lubja. Te razpoke, znane kot zimske razpoke ali sončni ožigi, so resne poškodbe, ki oslabijo drevo in predstavljajo idealno vstopno točko za bolezni, vključno z nevarnim kostanjevim rakom.

Mlada drevesa, katerih lubje je še tanko in gladko, so na tovrstne poškodbe še posebej občutljiva. Zato je zaščita debla v prvih nekaj letih po sajenju ključnega pomena. Prav tako je pomembno zagotoviti, da drevo v zimo ne vstopi žejno. Če je jesen izjemno suha, je priporočljivo, da drevo pred nastopom zmrzali še zadnjič temeljito zaliješ. To bo koreninskemu sistemu zagotovilo zadostno vlago in preprečilo izsuševanje med zimo, še posebej v vetrovnih dneh, ko drevo izgublja vodo tudi skozi olesenele dele.

Zaščita debla pred zimskimi poškodbami

Zaščita debla pred zimskim soncem in nihanjem temperatur je najpomembnejši ukrep pri prezimovanju mladih kostanjevih dreves. Najbolj razširjena in učinkovita metoda je beljenje debla z apnenim beležem. Bela barva odbija sončne žarke in preprečuje prekomerno segrevanje lubja, s čimer zmanjšuje temperaturna nihanja med dnevom in nočjo. Beljenje ne ščiti le pred razpokami, ampak deluje tudi rahlo dezinfekcijsko in lahko uniči nekatere škodljivce, ki prezimujejo v razpokah lubja.

Belež lahko kupiš že pripravljen ali pa ga zmešaš sam iz gašenega apna, vode in dodatkov, kot sta lepilo za tapete (za boljši oprijem) in malo žvepla (za dodaten fungicidni učinek). Zmes mora biti dovolj gosta, da ne kaplja, a še vedno tekoča, da jo je mogoče enostavno nanašati s čopičem. Deblo in spodnje dele debelejših vej premaži z beležem pozno jeseni, po odpadanju listja, na suh dan brez zmrzali. Premaz naj bo enakomeren in naj pokrije celotno površino od tal do prvih vej.

Alternativa beljenju je ovijanje debla z zaščitnimi materiali. V ta namen se lahko uporabi juta, trstične preproge, valovit papir ali posebne zaščitne spiralne obloge, ki so na voljo v vrtnarskih centrih. Material ovij okoli debla od tal navzgor do prvih vej in ga pritrdi z vrvico. Pomembno je, da material diha in ne zadržuje vlage, zato se izogibaj uporabi plastične folije. Ovijanje nudi dobro zaščito pred sončnimi ožigi in hkrati ščiti deblo pred glodanjem divjadi, kot so zajci in voluharji.

Zaščito debla, bodisi belež ali oblogo, je treba spomladi, ko mine nevarnost močnejših zmrzali, odstraniti. Če pustiš obloge na deblu predolgo, lahko pod njimi nastanejo ugodni pogoji za razvoj bolezni in škodljivcev, saj se tam zadržuje vlaga in toplota. Redno pregledovanje debla po zimi je prav tako priporočljivo, da morebitne razpoke ali druge poškodbe pravočasno opaziš in saniraš.

Vloga jesenskega zalivanja in zastirke

Čeprav se zdi nenavadno, je zalivanje lahko pomemben del priprave na zimo. Drevesa tudi pozimi, ko mirujejo, preko vej in debla izgubljajo vodo, še posebej v vetrovnem vremenu. Če so tla zamrznjena, korenine ne morejo črpati vode, da bi nadomestile izgubljeno. To lahko vodi do fiziološke suše, kjer se drevo izsuši kljub prisotnosti ledu v tleh. Zato je pomembno, da drevo v zimo vstopi z dobro hidriranim koreninskim sistemom.

Če je jesen suha in brez obilnejših padavin, je priporočljivo, da mlada in tudi odrasla drevesa konec oktobra ali v začetku novembra, preden tla zamrznejo, še enkrat temeljito zaliješ. To zadnje, globoko zalivanje bo napolnilo zaloge vode v tleh in zagotovilo, da bodo imele korenine na voljo dovolj vlage. S tem se poveča odpornost drevesa na zimsko izsuševanje in zmanjša stres, ki ga povzročajo neugodne zimske razmere.

Zastirka okoli drevesa igra pozimi dvojno vlogo. Prvič, deluje kot izolator in pomaga ublažiti ekstremna nihanja temperature tal. Debela plast organske zastirke (10-15 cm), kot so slama, listje ali lesni sekanci, preprečuje, da bi tla prehitro in pregloboko zamrznila. To ščiti plitvejše korenine pred poškodbami zaradi zmrzali in omogoča, da drevo dlje časa črpa vodo iz tal.

Drugič, zastirka pomaga ohranjati vlago v tleh in preprečuje izsuševanje zgornje plasti zemlje zaradi vetra in sonca. Pri nanašanju jesenske zastirke pazi, da material odmakneš nekaj centimetrov od debla. S tem preprečiš, da bi se ob deblu zadrževala prekomerna vlaga, ki bi lahko povzročila gnitje lubja, in hkrati odvrneš miši in druge glodavce, da bi si v zastirki tik ob deblu naredili gnezdo in glodali lubje.

Zaščita pred divjadjo in glodavci

Mlada kostanjeva drevesa so pozimi zelo privlačna tarča za različne živali, ki iščejo hrano. Zajci in srne lahko z glodanjem in obgrizovanjem lubja povzročijo nepopravljivo škodo, še posebej, če poškodujejo celoten obod debla. Voluharji in miši pa lahko poškodujejo korenine in spodnji del debla pod snežno odejo. Zato je zaščita pred divjadjo in glodavci nujen ukrep, ki ga ne smeš zanemariti.

Najučinkovitejša zaščita pred zajci in srnjadjo je fizična ovira. Okoli debla namesti gosto pleteno plastično ali kovinsko mrežo, ki naj sega dovolj visoko, da je živali ne morejo doseči, tudi če se povzpnejo na zadnje noge ali če je sneg visok. Običajno zadostuje višina od 80 do 120 cm. Mreža naj bo nameščena tako, da je med njo in deblom nekaj prostora, da ne ovira rasti debla. Redno preverjaj, ali je mreža še vedno na svojem mestu in nepoškodovana.

Za zaščito pred voluharjem je najbolje ukrepati že pri sajenju. Sadiko lahko posadiš v gosto pleteno kovinsko mrežasto košaro, ki prepreči dostop glodavcem do korenin. Če tega nisi storil, lahko pomaga redno teptanje snega okoli debla, s čimer uničiš rove, ki jih voluharji delajo pod snegom. Pomembno je tudi, da območje okoli drevesa ohranjaš čisto, brez visoke trave in plevela, saj to zmanjšuje skrivališča za glodavce.

Kot smo že omenili, je pomembno, da zastirko odmakneš od debla, saj to zmanjša verjetnost, da si bodo miši v njej naredile gnezdo. Obstajajo tudi različna odvračala v obliki premazov ali vonjav, ki jih lahko naneseš na deblo, vendar je njihova učinkovitost pogosto odvisna od vremenskih razmer in jih je treba redno obnavljati. Fizična zaščita z mrežo ostaja najbolj zanesljiva in dolgoročna rešitev za zaščito mladih dreves.

Posebnosti prezimovanja v loncih

Gojenje kostanja v loncih je manj pogosto, saj gre za veliko drevo, a je možno, še posebej pri mlajših rastlinah ali če uporabljaš manjše, cepljene sorte. Prezimovanje rastlin v posodah pa predstavlja poseben izziv, saj je njihov koreninski sistem bistveno bolj izpostavljen nizkim temperaturam kot pri rastlinah, posajenih v zemljo. Tla v loncu lahko popolnoma zamrznejo, kar lahko poškoduje ali uniči korenine.

Najboljši način za prezimovanje kostanja v loncu je, da posodo skupaj z rastlino zakoplješ v zemljo na vrtu, na zaščitenem mestu. Zemlja bo delovala kot naravni izolator in ščitila korenine pred najhujšim mrazom. Če te možnosti nimaš, lahko lonec zaščitiš tako, da ga oviješ z več plastmi izolacijskega materiala, kot so juta, mehurčasta folija, stiropor ali stare odeje. Pomembno je, da je izolirano tudi dno posode, zato jo postavi na leseno ploščo ali stiropor, da ni v neposrednem stiku z mrzlimi tlemi.

Postavitev lonca je prav tako ključna. Izberi zavetno lego ob steni hiše, kjer bo rastlina zaščitena pred močnim zimskim vetrom, ki dodatno izsušuje rastlino in ohlaja korenine. Če je mogoče, izberi mesto, ki ni izpostavljeno močnemu popoldanskemu soncu, da preprečiš prevelika temperaturna nihanja v loncu. Idealna je severna ali vzhodna stran hiše.

Tudi rastline v loncih pozimi potrebujejo občasno zalivanje. Ker je volumen zemlje majhen, se lahko hitreje izsušijo, še posebej, če so na sončni in vetrovni legi. Občasno, v dneh, ko temperatura naraste nad ledišče in tla v loncu niso zamrznjena, preveri vlažnost substrata in po potrebi zmerno zalij. Prekomerno zalivanje je škodljivo, saj lahko povzroči gnitje korenin v hladni in mokri zemlji, zato zalivaj le toliko, da preprečiš popolno izsušitev.